ear worm #3

"vamos a la playa, ohohohohoh..."

bil je soncen in topel vikend tu na morju...
fotka: volosko pred nevihto

obraz tedna #02

Sasa Jantolek je tole. Meni zelo drag ilustrator in striper. V svojih ranih letih je objavljal v ljubljanskem Sripburgerju in zagrebskem Patku. Zadnja leta pa predvsem rise oz. slika ter svoje like prenasa v prisrcne skulpture. Naj se povem, da je bil deset let postar, pred kratkim pa je dal odpoved in se posvetil izkljucno bohemskemu nacinu zivlenja, ki vkljucuje tu pa tam tudi ukvarjanje z umetnostjo.

Ce bi bil lahko drevo, katero drevo bi bil?

Puuuf....Pa bil bi sank, da bi se lahko ljudje naslonili name.

Dejstvo o tebi, ki preseneti ljudi, sploh tiste, ki te ze poznajo?

Nimam pojma, mislim, da se mi to se ni zgodilo.

Kaj bi jedel na svoji zadnji vecerji?

Dunajca in francosko solato. To mam najraje.

Koga bi povabil na kosilo (ce bi to lahko bil kdorkoli)?

Mojo bivso punco Nelo, ker sva ravnokar nehala in bi bilo fajn biti zdejle na kosilu z njo. Ker, ko nehas ostanejo predvsem lepi trenutki v spominu in bilo bi jih zanimivo obujati tako kamalu.

Kdo ali kaj je tvoja inspiracija?

Khm.... Otroske risbe.

Kaj imas najraje v svojem mestu?

Matuljev ne maram, imam pa rad Opatijo, ker sem tam deset let raznasal posto, ker imam lepe spomine na park, kjer smo ga ful sral. Aja pa Ljetna pozornica, kamor smo se vedno svercal.

Nastej svojih 5 najljubsih predmetov!

Daljinc, servo volan in postelja. Drugo ne vem...

Dobra knjiga, ki si jo nedavno prebral?

Nisem je prebral nedavno, je pa moja najljubsa: Sto let samote.

Katero glasbo poslusas zadnjih nekaj dni?

Ene Africane ki spilajo skupaj z Manu Chao in mislim, da so slepi.

Kaj bi najraje pocel v tem trenutku?

Spil bi se eno pivo.

S kom bi prezivel noc, ce bi to lahko bil kdorkoli?

Khm, s Tom Waitsom. Ne vem zakaj...

Najljubsi umetnik?

Ne vem, ziher kak reziser.

spe bag

Evo, druga je ze gor. Za to se je zagrebla Spela. Po telefonu! Dela se ze nova. Ja, ja, ta bo tudi rdeca. Zakaj? Zato, ker imam trenutno samo rdece malo mocnejse platno in ga zelim porabiti do konca. Red Hen koleksn, pac.

Je pa res, da je navada zelezna srajca. Od kar sem tudi sebi sesila nakupovalno torbo, sem jo vsakokrat, ko sem se odpravila v trgovino, pozabila doma. Sele v vrsti, na blagajni, kjer sem ponavadi tezila za papirnate (saj sem bila prepricana, da so dalec bolj ekoloske od plasticnih), sem se spomnila, da imam doma platneno. Ja, bo treba bolj mislit! Ze tako majhen korak, kot je spomniti se vzeti torbo v trgovino, je tezaven, kaj sele spremeniti svoj lifestyle okolju v prid. Vsaka stvar zahteva svoj trud, sploh pa sprememba miselnega vzorca.

vilko debilko

Moj prvorojenec v svetu igrac. Se dobro da ta svet dovoljuje napake, haha. Saj je simpaticen, le malo ga zateguje.
Aisa ga obozuje, seveda. Najprej ga je poskusila pojesti in ker ni slo, ga je brcnila pod kavc...
Vilko pa, ker je debilko, se smeji naprej.

p.s. to se zgodi ce prevec poslusate Wilco-ta!
Lennon lives.

ear worm #2

"I beg your pardon, I never promised you a rose garden..."

enjoy.

shopping bag

Pred nekaj casa sem vam posredovala link clanka Paper or Plastic? Ukvarja se z vprasanjem kaj je bolj ekolosko, izdelava, reciklaza in uporaba plasticnih ali papirnatih vreck. Precej nazorno prikaze, da okolju prijazne niso ne ene ne druge. Epilog: Uporabljajte kosare, zaboje ali obstojne vrecke za veckratno uporabo...
Evo. Pa sem sesila in porisala eno platneno. Za njo se je ze zagrebla mami. Namen jih imam zasiti tudi za frende. Naslednjic ko pripnem kako torbo (upam da mi bo ratal), se zagrebite in jo uporabljajte....aha. Saj podpirate gibanje za cistejse okolje, ne?

ear worm #1

"Brez ljubezni mi ziveti ni..."

Pa kje jih najdem?
Sem se potrudila, da bi ga nasla na netu pa ga nisem, tako da vas ne morem okuziti s pravim komadom. Ampak tisti, ki ga poznate...malce zajuckajte in bo! Komu na uho, seveda!

obraz tedna #01

Danes govorim z dragim Luko (krajinskim arhitektom, 2cv entuziastom in ljubiteljem kokosi), ki se je odlocil, da pokaze svetu nekaj stvari, ki jih je v svoji, za zdaj se kratki, a bogati karieri ustvaril. Je eden tistih, ki navdihujejo in verjamejo v uresnicitev svojih sanj.

Ce bi bil lahko drevo, katero drevo bi bil?
Hrast, ker se mi tak miren zdi, ma pa velik za povedat. Ali pa eriobotrya (nešplja). Ali pa hamamelis, ker te preseneti pozimi s cvetovi. Ne vem, ceu gozd bi biu!!!

Dejstvo o tebi, ki preseneti ljudi, sploh tiste, ki te ze poznajo?
Preseneti jih, kok lepo pojem, ko sem pijan.

Kaj bi jedel na svoji zadnji vecerji?
Nekaj z močno aromo (pač, da si zapomnem), pa ne pretežko (ker pot je dolga) in ne prelahko (ker pot je dolga). Brodet z hobotnico in fižolom, ki ga naredi Srdjana, kozarec Ottocenta, pa kako črno olivo za povrh.

Koga bi povabil na kosilo (ce bi to lahko bil kdorkoli)?
Parček iz tujine, ki že nekaj mesecev potuje okrog z dvema otrokoma, ker jih moram nekaj vprašat. Gabriel Garcia Marqueza, ker ga mora bit noro poslušat. Huga Chaveza, ker me fuuuul zanima, če je res tak kot si jaz mislim da je. Georga Busha, ker bi cel cajt upal, da se mu bo (spet) zaletel.

Kdo ali kaj je tvoja inspiracija?
To, da vidim neki (svojega) narjen. Neki lepega in dobrega. Saj je ful fajn planirat vse možne stvari ki bi jih človek rad naredil (tudi če jih nikoli zares ne narediš), ampak ko vidiš nekaj narejeno, to je ogromna nagrada. To me ful motivira za delat naprej. Pa tud to, da vidim da je kdo drug naredil kaj lepega.

Kaj imas najraje v Ljubljani?
Lutanje. Peš ali z bajkom. Saj so centri vseh mest po svoje zanimivi, ampak men je ful lepo lutat po ljubljani, pozno popoldne ko se močno spreminja svetloba, do metelkove, pa mal do stare cukrarne, pa mimo roga po trubarjevi, pa na drugo stran do trnovskega pristana in KUDa.

Nastej svojih 5 najljubsih predmetov!
Un moj svinčnik (veš ker), ful ga mam rad. Orodje, tista modra škatla. A so spački tud predmeti?

Dobra knjiga, ki si jo nedavno prebral?
Tropska melanholija, Blaž Ogorevc.

Katero glasbo poslusas zadnjih nekaj dni?
Calexico, pa une afriške.

Kaj bi najraje pocel v tem trenutku?
V pojstlji bi bil z dvema debelima babama. Kaj vem, dobro mi je tudi tle kjer sem (studio), Sanjin mi je kavo prinesel, musko sem si naštimal, ni mi hudega.

S kom bi prezivel noc, ce bi to lahko bil kdorkoli?
A to kao, noč v pojstlji, al noč kar tako? Noč v pojstlji bi preživel z mnogimi mimoidočimi, vsak dan mam nekaj kandidatov. Daydreaming je velik del lajfa nas vseh. Ker vem. Noč kar tako? Zakaj zmeraj človek prvo pomisli na neke tam igralce pa pevke pa kaj vem? Fuck that, jaz bi noč preživel z Alešom, ker je že dolgo nisem. Pa ne v New Yorku, ne v Londonu, ne v Hong kongu. V Mariboru.

Najljubsi blog, ki ga redno beres?
By all means, Accidental pornographer.

depra stof

Zacetek marca je malce deprast. Nisem pri volji za nic in to stanje se kar vlece in vlece. Iz dneva v dan. Vreme samo priliva olje na ogenj. Pa Aisa s svojo nespecnostjo tudi.
No, danes mi je bilo pa dost! In sem rekla: "Neki je treba nardit. Neki k me bo razveselilo. Neki k do zdej se nisem!" No, in ker je moja kreativa ze nekaj casa bolj kot ne na stendbaju, sem se odlocla da bom nekaj ustvarila. Z lastnimi rokami, ne na kompjuterju. Uf...
Ze nekaj casa me mika sivanje. Da bi sesila kako torbo (zacetniki vedno sivajo najprej torbe, hehe), pa kako igraco itd. Pa sem sla v trgovino, da kupim material, en tak lep, da mi bo gust sivat. Katastrofa! Pa kaj je to. Pa kje so tisti lepi old skul vzorci...same neke roze, cvetovi, cvetlice in spet roze. Groza! Skoraj me je ze minila volja, ko sem si rekla: "Ja kaj pa cvilis, sama ga naredi, a ne!"
Saj res.
In sem se lotila. Batik. Malo voska, malo barve in v 10 minutah imas svoj stof. In se enega, in se enega, in se enega. No vsi mi niso najbolj uspeli, ampak za prvic je super. Tako neverjetno enostavno je. Se bolj enostavno kot speci kruh lenuh...

Jutri pa sivalni stroj!

p.s.
pa to ni res...kako vreme...se dobro, da imamo barve...

Ear Worm

Vsako, ok skoraj vsako jutro, se zbudim z enim komadom v glavi. Vsake sanje, ok skoraj vsake sanje, ki se jih spomnim imajo tudi glasbeno spremljavo. No, pa saj veste, noben film, sploh pa kaka grozljivka, nebi bil tako dober, ce nebi bil opremljen z muziko ali pa vsaj nekimi zvocnimi efekti.
Ne vem zakaj je tako, mogoce zato ker zivim nad kaficem, ki nabija muziko pozno v noc. To me sicer ne moti, vendar je mozno, da se na ta nacin v sanje prikrade kak komad. No, tej teoriji ne verjamem najbolj. Mogoce je kak komad, ki sem ga nezavedno slisala tisti dan na radiu, ali pa si ga je nekdo pozvizgaval in je v sanjah privrel na dan. Temu pojavu americani pravijo Ear Worm. Vsi ste ze imeli tega crva v usesu...saj veste...nekje slisite komad "ne bos ti meni zizike majal..." in potem si ga ves dan juckate...Groza! 98% ljudi je nemocnih pred tem crvom, le 2% ljudi pa se glasba na noben nacin ne dotakne. Ce pomislite, 7 miljard nas je. Dva % od tega je 140 miljonov ljudi, ki so na crva imuni. Torej niti vsako mesto na svetu nima enega takega, ce verjamem podatku, ki sem ga nekoc zasledila, da je na svetu okoli 420 miljonov mest.
Ok, namen sod postov je, da vas vsake toliko okuzim s kakim crvom...in potem vi okuzite druge! Vsakic, ko me bo zbudila kaka prekrasna popevka jo bom z veseljem delila z vami.
Naj zivi Ear Worm!

aisa dance

Moja draga hci aisa je shodila. Predvcerajsnim je naredila 4 samostojne korake, vceraj jih je naredila dvakrat toliko. Potem sem ves dan norela za njo s foticem, da bi to ovekovecila, a mi seveda ni uspelo. Preden je moj fotic zacel snemati, je ze dosegla svoj "kratkorocni" cilj. No sem pa zvecer ujela njen ples in navdusenje nad umetnostno drsalko. Posluh ima, o tem ni dvoma. Enjoy.

a je spet na cimpru?

Obozujem podstresja. Vsakic, ko smo se odpravili k stari mami in dedku v Belo krajino, sem imela pred sabo le sliko podstresja in nestrpno cakala, da mine ura in pol voznje. Nihce ni zahajal tja in vedno so se vsi jezili, ko so me zalotili zgoraj. Se danes mi ni jasno zakaj. Jaz pa sem lahko tam prebila ure in ure in pri tem neznansko uzivala. Predstavljajte si...podstresje takrat 70 let stare hise, v kateri je bila nekoc, ko je bila stara mama se dekle, tudi trgovina. Prava zakladnica. Sanjski svet.
Stara omara, v kateri je bil kup starih knjig in solskih zvezkov in oblek moje mame in njene sestre. Na stotine skatel in skatlic z raznorazno kramo, starimi lutkami, slikami, cevlji, zdravili, nakitom, kartolinami in mnogimi nedolocljivimi predmeti. Sanjsko. Vsakic znova sem odkrila nekaj novega in nikoli se nisem navelicala odpirati vedno istih skatel. Stvari, ki so se mi najprej zdele brez veze so me cez kako leto cisto prevzele.
Podstresje je bilo tudi moje pribezalisce v zalostnih trenukih, bilo je moj zaupnik in prijatelj. Dovolilo mi je, da sem bila vse...mala gospodicna v starih cevljih z visoko peto, resni gospod uradnik s klobukom in rjavo usnjeno aktovko, ki se je ni dalo zapreti, slikar z obrabljenimi copici, revolucionarni upornik s polomljenimi vilami, ucenjak z zaprasenimi knjigami v nemscini in latinscini, mama z medvedkom brez noge v rdeci leseni zibeljki, resiteljica sveta s svojimi namisljenimi prijatelji...in na koncu samo jaz...
Tam sem kasneje skrivaj kadila in sanjarila o tem, kako bom nekoc tu na podstresju zivela in k meni bodo prihajali moji skrivnostni prijatelji s katerimi bomo vse noci prebedeli v odkrivanju novih svetov...

Podstresja danes zal ni vec. Hisa je obnovljena in 'cimper' je spremenjen v bivalno mansardo. Moj pravljicni svet je izginil, a nikdar ne bom pozabila tistega vonja, ropotije in magicne svetlobe, ki jo je sonce posiljalo skozi razbite stresnike in razpoke v zidu.

Pred kakim tedenom, dvema smo pri prijateljih praznili podstresje in odkrili tri ogromne skatle igrac. Nekaj enkratnih primerkov smo obdrzali za bodoce rodove, ostale pa smo namenili novemu romskemu vrtcu pri Novem mestu. Oprane in ociscene zdaj cakajo, da jih odpeljem k novim lastnikom. Juhej!

na fotki: stara kartolina iz leta 1889, ena izmed mnogih malenkost s podstresja, ki mi jih je uspelo resiti

aisa 10m

Glej list
ves cist
kot davi pali sneg:
karkoli napisem nanj
zelja, resnic ali sanj,
poln bo marog in peg.

Oton Zupancic

P.S.

FROJD JE SE VEDNO NAPRODAJ!

kruh lenuh

Danes zjutraj sem spekla kruh. Tako dober je in skorja je tako hrustljava, da sploh ne morem verjeti, da sem ga spekla jaz. Kruh lenuh se mu rece zato, ker ga sploh ni treba mesiti. Samo zmesas vse sestavine in pocakas 12 ur in ga speces. Torej zvecer pripravis, zjutraj pa imas svez, topel, domaci kruhek. Mljac.
takole:

3 skodelice moke (poljubne velikosti, važna so samo razmerja) - dva dela bele in en črne (ali kakor zelite)

žlička soli

zelo zelo majhna žlička suhega kvasa (ščep)

zmešamo suho snov, dodamo eno in pol skodelico vode, na hitro zmešamo sam da se zlepi in pustimo vzhajati 12 ur v zaprti oz. pokriti posodi

lepljivo testo stresemo na pomokano desko, preložimo tako, da je okolinokol pomokano, spretno preložimo v vroč!! model s pokrovom (lahko je jena ali litoželeznik, sam da ma svoj pokrov) in pazimo, da se ne opečemo (jaz sem zelo opekla)

pečemo pri najvišji temperaturi (250) 25 min pokrito, potem odkrijemo in pečemo še 10 - 15 min

čas pečenja sveda prilagodimo količini kruha - moje skodelice so cca 2 dcl...

ko se boste lotili peke si prej oglejte se tole

p.s. tnx za recept Maja

Odločitev je vaša....

Nekaj casa nazaj sem prebrala tale clanek...in si premislila glede uporabe plasticnih vrec, papirja, zbiranja odpadkov....in se zamislila nad tem, kako slabo smo informirani glede vsega...in kaj je sploh res?
No preberite si tukile in povejte...no, kaj?

nostalgija

Na bolsjaku v Ljubljani sva ga nasla, v precej klavernem stanju. Za 20 E. Luka ga je restavriral in poglejte kako lep je zdaj. Le se notranji krog koles se pobarva na rdece. Tokrat ne bom zgubljala besed. Kar bi rada povedala sta ze tadva. Enjoy.

p.s. za osvezitev spomina: kak je bil prej

Pokorno javljam, da smo postali hisniki!

Zgodilo se na vcerajsni vecer, ob natanko 19:50. Pot k odvetniku, s tisoci in tisoci evri gotovine v zepu, je bila vec kot napeta. Strategija je bila takale:

Luka:"Draga, ti vzames mojo poslovno torbo, jaz vzamem otroka. Denar dava v otroski nahrbtnik, katerega nosim jaz. Ce naju kdo napade, bo prej vzel poslovno torbo kot otroski nahrbtnik." S cmokom v grlu se strinjam: "Ja...prou!". Jaz sem namrec tarca. Khm?! Ok, naj bo, saj ce me zabodejo z nozom ni panike. Luka je dober in odgovoren tata. Mu zaupam.
Se odpraviva. Pot do Reke poteka gladko. Nihce nama ne sledi. Vsi vozijo mirno. Midva sva bolj ali manj tiho, a ozracje je nabito z mesanico vzhicenja in napetosti. Ja hise ne kupujes vsak dan, a ne! Aisa ves cas voznje spi.
Parkirava. Izstopim iz avta. Dezuje. Na parkiriscu stoji en tip in naju gleda. "Oh, shit!". Tip je sumljiv. Luka ga sploh ni opazil. Briga njega. On nima torbe. Ok, pogoltnem slino in grem. Mimo tipa. Tip mirno kadi in me gleda. Se vedno rahlo dezuje. Jaz se pretverjam, da ga sploh nisem videla. Aisa in Luka se ukvajata z deznikom. Nic! Tip ni niti trznil. Ok, verjetno je bil slucajno tam... Ja kaj je, nic ne delam panike. Pa se vi lezerno sprehajajte po temnem parkiriscu s 70.000 E v zepu. No res je, da jih nimam v zepu jaz, ampak hej, jaz sem tarca, se spomnite! Ok, na sreco je odvetnikova pisarna cisto blizu parkirisca. Zdaj sva pred stavbo. Stara hisa, take kot so v stari Ljubljani. Vstopiva v preddverje in se odpraviva po stopnicah. Na pol poti crkne luc! "O, shit!" vzklikneva naenkrat. Zavlada panika. Kje je luc, kje je luc!!! Luc se naenkrat, sama od sebe spet prizge! Spogledava se in jaz neumno vprasam:"Aaaa si jo ti prizgal?" "Ne?" me s kanckom posmeha v oceh pogleda Luka. "Ja kaj se pa gres, sej ti si se tut usral!" mu zabrusim. Potem oba bruhneva v krohot.
Vstopiva v odvetnikovo pisarno. Tam naju ze caka agentka agencije z nepremicninami. Napetost popusca in dokoncno izgine, ko Luka preda denar trenutnemu lastniku hise.
Potem je le se obicajna procedura, kot ce kupujes napr. auto. Kupo-prodajna pogodba, overitev pri notarju in stetje denarja. Ko se je pocasi adrenalin pokuril ostanes nekako prazen. A to je to, al kaj? Nobene akcije, nobenega napada, bezanja...s srecnim koncem seveda, a vseeno...

No, a ko sva zapustila odvetnika in se znasla na ulici je prisel tisti obcutek, ki sva ga cakala. Euforija, dretje, histericni smeh....KUPILA SVA HISO! IMAVA LASTNO HISO!!! JUPI!!!!
Aisa le debelo gleda in modro molci. Mah, kaj pa ona ve!

p.s.
Tisockrat hvala vsem prijateljem za financno in moralno podporo!

Ezra (Ezo, Ezic, Edi, Lajka, Elzic, g.Kitajc...)

Na danasnji dan 2.2.02 sva ga nasla. V Istri, blizu Motovuna. Cisto prezeblega in lacnega. In sva ga vzela. S seboj. Najprej k veterinarju, potem domov. Dobil je svojo posteljo in toplo vecerjo. Naslednji dan se je naucil hoditi po stopnicah, igrati z zogo in prepoznati se v steklenih vratih Ljubljanske banke. Izgubil se je v gneci na Copovi in polulal od strahu, ko so k njemu pritekli kar stirje kolegi ob enem. Stekel je za vsako gospo, ki je v rokah nosila vrecko. Bil je rumen, a svojih rumenih kolegov ni prenesel. Prehuda konkurenca. Imel je ljubico Lolo s katero sta skupaj pobegnila. Za ves dan. Zvecer smo ju nasli, kako sedita pred neko trgovino. In prosjacita. Potem si je v gozdu razrezal taco, loveč srno. Na pikniku je bil pozresen. Pogoltnil je svinjski kotlet in si razparal zelodcek. Ko je iz smeti ukradel ribjo kost se mu je zataknila v grlu. Nastala je gnojna bula. Vse se je dobro izslo. Vedno.
Obozeval je dolge brezciljne sprehode, piskote in smetano v sosednjem kaficu. Najraje pa je naskakoval kolena. Raznorazna.

Potem se je, iz se vedno nam neznanega razloga, odlocil oditi. Kar naenkrat. Nepricakovano. Bilo je tezko. Hudo. A je ostal lep spomin in nekaksen mir, saj sva mu ponudila spodobno zivljenje.

Bil je najlepsi dalec naokoli. Lomilec src. Bil je poseben. Nas Ezra.
Pogresamo te.

lego slavi abrahama

NA DANASNJI DAN!
Najbolj znana in najbolj priljubljena kocka vseh casov jih ima petdeset,
Wikipedija pravi:

Ole Kirk Christiansen (April 7, 1891–March 11, 1958) was the 13th son of an impoverished farmer family in Jutland in western Denmark. He trained as a carpenter and started making wooden toys in 1932 to make a living after having lost his job during the depression. He came up with the name lego from the Danish leg godt (play well) and the company grew to become the Lego Group which is today the sixth largest toy company in the world. His eldest son Godfred Kirk Christiansen took over the company after his death and bought out his three brothers in 1960. Ole Kirk Christiansen's grandson Kjeld Kirk Kristiansen is the current vice chairman of the board of LEGO. He was chief executive until 2004, when Jørgen Vig Knudstorp, a former McKinsey consultant, became the new head.

in tako je nastala lego kocka...
VSE NAJBOLJSE!

Luka ga je klical Frojd

Evo. Prodaja se moj avto. Ford Focus, letnik '99, zelo dobro ohranjen, garaziran! Prevozenih ima 190 tauznt. Je redno servisiran s popolnoma novo sklopko. Na njem so se zelo dobre letno zimske pnevmatike. Notranjost, ma ko nova! Ni vec registriran, vendar mu tehnicni velja do 20.5.2008. Res je dober in ga sploh nebi prodala ce nebi ravno kupovali hise. Se malo nam fali!
Cena 4.300 E.
Povejte naprej!
kontakt 031 38 79 38

"hvalabogu" za vapo-te

Vse nas (nekatere manj, nekatere bolj) nas pestijo traume iz otrostva. Tudi nase starse.
Psihologi pravijo, da so negativna custva veliko mocnejsa in zato negativni (slabi) spomini plavajo nekje na povrsju in so precej dolgotrajnesi, medtem ko tisti lepi lebdijo bolj pri dnu oceana spominov. Seveda obstajajo tudi tisti ekstremni, ki jih nosimo v srcu ali, ki smo jih porinili v nezavedno, v temne globine, kamor svetloba ne seze. A pustimo te!

Najlepsi zacetek dneva je, ko te zbudijo soncni zarki. Sploh po dolgotrajni zimski megli. Danes je bil prekrasen dan, najlepsi v letosnjem letu. Kar se vremena tice seveda. Pa sva se z mamo odpravili na sprehod in se ustavili na kavi. Malo sva blebetali o vsakdanjih receh in pogovor je nanesel na lutke. Natancneje na lutkovno predstavo Zogica nogica. Mama mi je med drugim povedala, da je bila to prva lutkovna predstava, ki jo je videla v zivljenju. Soncni zarek je pozgeckal in obudil nekaj lepih spominov iz njenega otrostva.

Njen oce, moj dedek, je bil mizar. Za lokalno gledalisce v Beli krajini je izdelal lesene marionete za lutkovno predstavo. Predstava je uspela in ob koncu predvajanj so na grajskem dvoriscu priredili tudi razstavo lutk. Zbralo se je ogromno ljudi tudi iz sosednjih vasi in nestrpno so cakali na slavnostno otvoritev. Tik pred govorom lokalnega veljaka je iz mnozice skocil XXX , zgrabil zogico nogico in se pognal v beg. Med ljudmi je zavladala panika in cela horda se je pognala za njim. Lov je trajal nekaj casa in ko so ga koncno prijeli je eden izmed njih zogico slavnostno prinesel nazaj. Vsi so si oddahnili. Ko pa je ta nekdo zogico odlozil, so vsi enoglasno zavpili: "Ne, ni tukaj stala! Tam je stala, tam!", in so kazali na prostor kjer je bila prej...hahaha...no zgodba se nadaljuje, a to ni vec pomembno...


...in zakaj vse to pripovedujem?
+ Zato, ker me je to, da je moj dedek izdeloval lutke, kaj lutke, marionete, zelo toplo presenetilo. Pravzaprav ne samo dejstvo, da jih je izdeloval, saj vem, da je bil izjemen mojster, temvec to, da tega sploh nisem vedela, pa sem ga poznala skoraj dvajset let.
+ Zato, ker me je dejstvo, da o dobrih lastnostih svojih starih starsev vem precej manj kot o slabih, razzalostilo.
+ Zato, ker je slika, ki si jo ustvaris o cloveku, (npr. dedku) precej nerealna in pravzaprav sploh ni tvoja. Je konglomerat nekaj lepih, predvsem pa slabih spominov strasev, njihovi zamer in traum iz otrostva. Skratka podoba vecinoma nelastnih vtisov.
To pa po mojem mnenju ni pravicno niti do (v tem primeru) starih starsev, kot do vnukov.
+ Zato, ker tega nebi rada ponovila pri svojih otrocih in
+ Zato, ker je nasploh zalostno, da se preveckrat pogovorjamo o napakah in slabostih ljudi o katerih tece pogovor.

Vsi delamo napake in tu smo si podobni. Tisto drugo kar pocnemo nas dela drugacne, posebne in edinstvene.

p.s.
xxx je bil vaski posebnez, ki je poskrbel za mnostvo neformalnih predstav ("hvalabogu" za vapo-te)
foto: russell davis

REMY'S career is over (ratatouille)

Pred dnevi sem dobila mail. Pravi:

Nikoli več merkatorjevih vloženih kumaric Če ne bi videla na lastne oči, ne bi verjela!!!! Fak! Danes je sodelavka kupila merkatorjeve vložene kumarce, polnijo jih na madžarskem. Hvala bogu da jih je pogledala, preden jih je odprla in začela jest.

Fuj! Not je bla tačka od miši in hrbtenica.

Bljak!

Dvomim da bom še kdaj jedla kupljene vložene kumarice. Bodite previdni, ker ostali deli miši so v drugih kozarcih.....

tnx za obvestilo Ana.

Ko potrka postar

in rece: "Posiljka za vas!" najprej pomislis, da gre za pomoto, kdo pa danes se posilja stvari po posti. Potem se ti, ko vidis tisto rumeno ovojnico, zasvetijo oci in prevzame te tisti nehotni spomin, ki ga opisuje Marcel v Svanovem svetu. Spomin na vzhicenje, ko smo bili majni in je stara mama poslala kak paket poln spodnjih hlack in majck in seveda cokolade. Pravzaprav sploh ni bilo pomembno kaj je v paketu, temvec je bil obred odpiranja, pricakovanja in presenecenja popolnoma dovolj.
Krasen obcutek. tudi tokrat. Vrze te kakih dvejset let nazaj.

Hvala Ursa, res je lepo dati, a se lepse je prejeti, haha.