a je spet na cimpru?

Obozujem podstresja. Vsakic, ko smo se odpravili k stari mami in dedku v Belo krajino, sem imela pred sabo le sliko podstresja in nestrpno cakala, da mine ura in pol voznje. Nihce ni zahajal tja in vedno so se vsi jezili, ko so me zalotili zgoraj. Se danes mi ni jasno zakaj. Jaz pa sem lahko tam prebila ure in ure in pri tem neznansko uzivala. Predstavljajte si...podstresje takrat 70 let stare hise, v kateri je bila nekoc, ko je bila stara mama se dekle, tudi trgovina. Prava zakladnica. Sanjski svet.
Stara omara, v kateri je bil kup starih knjig in solskih zvezkov in oblek moje mame in njene sestre. Na stotine skatel in skatlic z raznorazno kramo, starimi lutkami, slikami, cevlji, zdravili, nakitom, kartolinami in mnogimi nedolocljivimi predmeti. Sanjsko. Vsakic znova sem odkrila nekaj novega in nikoli se nisem navelicala odpirati vedno istih skatel. Stvari, ki so se mi najprej zdele brez veze so me cez kako leto cisto prevzele.
Podstresje je bilo tudi moje pribezalisce v zalostnih trenukih, bilo je moj zaupnik in prijatelj. Dovolilo mi je, da sem bila vse...mala gospodicna v starih cevljih z visoko peto, resni gospod uradnik s klobukom in rjavo usnjeno aktovko, ki se je ni dalo zapreti, slikar z obrabljenimi copici, revolucionarni upornik s polomljenimi vilami, ucenjak z zaprasenimi knjigami v nemscini in latinscini, mama z medvedkom brez noge v rdeci leseni zibeljki, resiteljica sveta s svojimi namisljenimi prijatelji...in na koncu samo jaz...
Tam sem kasneje skrivaj kadila in sanjarila o tem, kako bom nekoc tu na podstresju zivela in k meni bodo prihajali moji skrivnostni prijatelji s katerimi bomo vse noci prebedeli v odkrivanju novih svetov...

Podstresja danes zal ni vec. Hisa je obnovljena in 'cimper' je spremenjen v bivalno mansardo. Moj pravljicni svet je izginil, a nikdar ne bom pozabila tistega vonja, ropotije in magicne svetlobe, ki jo je sonce posiljalo skozi razbite stresnike in razpoke v zidu.

Pred kakim tedenom, dvema smo pri prijateljih praznili podstresje in odkrili tri ogromne skatle igrac. Nekaj enkratnih primerkov smo obdrzali za bodoce rodove, ostale pa smo namenili novemu romskemu vrtcu pri Novem mestu. Oprane in ociscene zdaj cakajo, da jih odpeljem k novim lastnikom. Juhej!

na fotki: stara kartolina iz leta 1889, ena izmed mnogih malenkost s podstresja, ki mi jih je uspelo resiti