Vse nas (nekatere manj, nekatere bolj) nas pestijo traume iz otrostva. Tudi nase starse.
Psihologi pravijo, da so negativna custva veliko mocnejsa in zato negativni (slabi) spomini plavajo nekje na povrsju in so precej dolgotrajnesi, medtem ko tisti lepi lebdijo bolj pri dnu oceana spominov. Seveda obstajajo tudi tisti ekstremni, ki jih nosimo v srcu ali, ki smo jih porinili v nezavedno, v temne globine, kamor svetloba ne seze. A pustimo te!
Najlepsi zacetek dneva je, ko te zbudijo soncni zarki. Sploh po dolgotrajni zimski megli. Danes je bil prekrasen dan, najlepsi v letosnjem letu. Kar se vremena tice seveda. Pa sva se z mamo odpravili na sprehod in se ustavili na kavi. Malo sva blebetali o vsakdanjih receh in pogovor je nanesel na lutke. Natancneje na lutkovno predstavo Zogica nogica. Mama mi je med drugim povedala, da je bila to prva lutkovna predstava, ki jo je videla v zivljenju. Soncni zarek je pozgeckal in obudil nekaj lepih spominov iz njenega otrostva.
Njen oce, moj dedek, je bil mizar. Za lokalno gledalisce v Beli krajini je izdelal lesene marionete za lutkovno predstavo. Predstava je uspela in ob koncu predvajanj so na grajskem dvoriscu priredili tudi razstavo lutk. Zbralo se je ogromno ljudi tudi iz sosednjih vasi in nestrpno so cakali na slavnostno otvoritev. Tik pred govorom lokalnega veljaka je iz mnozice skocil XXX , zgrabil zogico nogico in se pognal v beg. Med ljudmi je zavladala panika in cela horda se je pognala za njim. Lov je trajal nekaj casa in ko so ga koncno prijeli je eden izmed njih zogico slavnostno prinesel nazaj. Vsi so si oddahnili. Ko pa je ta nekdo zogico odlozil, so vsi enoglasno zavpili: "Ne, ni tukaj stala! Tam je stala, tam!", in so kazali na prostor kjer je bila prej...hahaha...no zgodba se nadaljuje, a to ni vec pomembno...
...in zakaj vse to pripovedujem?
+ Zato, ker me je to, da je moj dedek izdeloval lutke, kaj lutke, marionete, zelo toplo presenetilo. Pravzaprav ne samo dejstvo, da jih je izdeloval, saj vem, da je bil izjemen mojster, temvec to, da tega sploh nisem vedela, pa sem ga poznala skoraj dvajset let.
+ Zato, ker me je dejstvo, da o dobrih lastnostih svojih starih starsev vem precej manj kot o slabih, razzalostilo.
+ Zato, ker je slika, ki si jo ustvaris o cloveku, (npr. dedku) precej nerealna in pravzaprav sploh ni tvoja. Je konglomerat nekaj lepih, predvsem pa slabih spominov strasev, njihovi zamer in traum iz otrostva. Skratka podoba vecinoma nelastnih vtisov.
To pa po mojem mnenju ni pravicno niti do (v tem primeru) starih starsev, kot do vnukov.
+ Zato, ker tega nebi rada ponovila pri svojih otrocih in
+ Zato, ker je nasploh zalostno, da se preveckrat pogovorjamo o napakah in slabostih ljudi o katerih tece pogovor.
Vsi delamo napake in tu smo si podobni. Tisto drugo kar pocnemo nas dela drugacne, posebne in edinstvene.
p.s.
xxx je bil vaski posebnez, ki je poskrbel za mnostvo neformalnih predstav ("hvalabogu" za vapo-te)
foto: russell davis
2 comments:
Ej res je to. Jaz sem še le po nonotovi smrti 'videl' mnoge stvari, ki so bile nek potuhnjen del njega (potuhnjen zaradi autoritarne none), in mi je grozno žal, da ga nikoli nisam zares spoznal – pa sem ga tud poznal skoraj 20 let. Še danes ko grem na obisk v nonino hišo grem vsakič pogledat zid garaže, ki ga je naredil iz avtomobilskih delov. Huda skulptura. Pa tudi drugi štosi, ki jih je imel, se mi danes zdijo izraz mal odpuljenega duha – ne vem, enkrat je, naprimer, prebarval vsa okna, vrata in okvirje slik v rjavo barvo. Okvirje slik!!! V nekem drugem kontekstu bi to znal bit zajeban artistic statement – vse kar je on dosegel je da se je nona (spet) drla.
Zakaj to pišem? Zato, ker se mi zdi, da je ogromno ljudi ki bi v pravem okolju in ob pravi družbi, iz sebe lahko dali nekaj čisto drugega, kot so taki kot jih poznamo. Prebral sem nekje, da je bolan človek kot rastlina ki raste v napačnem okolju, in se matra, matra... praprot ne bo rasla v puščavi, kot tudi kaktus ne v vlažnem pragozdu. Tako je tudi z nami. In vse prevečkrat smo jezni, zato ker nam rastlina ne uspeva, namesto da bi je prestavili iz sence na sonce, z police v vrt, iz ilovnatih v peščena tla.
Ko sem prebrala Lukov komentar sem se spomnila, da sem sama velikokrat rekla za svojega očeta, da bi bil veliko bolj srečen, če bi živel in delal v okolju, ki bi bilo bol sončno. Upam si trditi, da bi bilo zato tudi življenje naše družine veliko kvalitetnejše. Nataša
Post a Comment