Saturday, February 2

Ezra (Ezo, Ezic, Edi, Lajka, Elzic, g.Kitajc...)


Na danasnji dan 2.2.02 sva ga nasla. V Istri, blizu Motovuna. Cisto prezeblega in lacnega. In sva ga vzela. S seboj. Najprej k veterinarju, potem domov. Dobil je svojo posteljo in toplo vecerjo. Naslednji dan se je naucil hoditi po stopnicah, igrati z zogo in prepoznati se v steklenih vratih Ljubljanske banke. Izgubil se je v gneci na Copovi in polulal od strahu, ko so k njemu pritekli kar stirje kolegi ob enem. Stekel je za vsako gospo, ki je v rokah nosila vrecko. Bil je rumen, a svojih rumenih kolegov ni prenesel. Prehuda konkurenca. Imel je ljubico Lolo s katero sta skupaj pobegnila. Za ves dan. Zvecer smo ju nasli, kako sedita pred neko trgovino. In prosjacita. Potem si je v gozdu razrezal taco, loveč srno. Na pikniku je bil pozresen. Pogoltnil je svinjski kotlet in si razparal zelodcek. Ko je iz smeti ukradel ribjo kost se mu je zataknila v grlu. Nastala je gnojna bula. Vse se je dobro izslo. Vedno.
Obozeval je dolge brezciljne sprehode, piskote in smetano v sosednjem kaficu. Najraje pa je naskakoval kolena. Raznorazna.

Potem se je, iz se vedno nam neznanega razloga, odlocil oditi. Kar naenkrat. Nepricakovano. Bilo je tezko. Hudo. A je ostal lep spomin in nekaksen mir, saj sva mu ponudila spodobno zivljenje.

Bil je najlepsi dalec naokoli. Lomilec src. Bil je poseben. Nas Ezra.
Pogresamo te.

3 comments:

yo said...

jao nas ezic.

vsi ga pogresamo vsake toliko casa.

Bil je najlepsi!

pa se neki za stare case...
http://video.google.com/videoplay?docid=8537789520297657737

bb said...

smrc.

Marta L. said...

Ezi... kaj booooosh lupcek