Tuesday, February 5

Pokorno javljam, da smo postali hisniki!





Zgodilo se na vcerajsni vecer, ob natanko 19:50. Pot k odvetniku, s tisoci in tisoci evri gotovine v zepu, je bila vec kot napeta. Strategija je bila takale:

Luka:"Draga, ti vzames mojo poslovno torbo, jaz vzamem otroka. Denar dava v otroski nahrbtnik, katerega nosim jaz. Ce naju kdo napade, bo prej vzel poslovno torbo kot otroski nahrbtnik." S cmokom v grlu se strinjam: "Ja...prou!". Jaz sem namrec tarca. Khm?! Ok, naj bo, saj ce me zabodejo z nozom ni panike. Luka je dober in odgovoren tata. Mu zaupam.
Se odpraviva. Pot do Reke poteka gladko. Nihce nama ne sledi. Vsi vozijo mirno. Midva sva bolj ali manj tiho, a ozracje je nabito z mesanico vzhicenja in napetosti. Ja hise ne kupujes vsak dan, a ne! Aisa ves cas voznje spi.
Parkirava. Izstopim iz avta. Dezuje. Na parkiriscu stoji en tip in naju gleda. "Oh, shit!". Tip je sumljiv. Luka ga sploh ni opazil. Briga njega. On nima torbe. Ok, pogoltnem slino in grem. Mimo tipa. Tip mirno kadi in me gleda. Se vedno rahlo dezuje. Jaz se pretverjam, da ga sploh nisem videla. Aisa in Luka se ukvajata z deznikom. Nic! Tip ni niti trznil. Ok, verjetno je bil slucajno tam... Ja kaj je, nic ne delam panike. Pa se vi lezerno sprehajajte po temnem parkiriscu s 70.000 E v zepu. No res je, da jih nimam v zepu jaz, ampak hej, jaz sem tarca, se spomnite! Ok, na sreco je odvetnikova pisarna cisto blizu parkirisca. Zdaj sva pred stavbo. Stara hisa, take kot so v stari Ljubljani. Vstopiva v preddverje in se odpraviva po stopnicah. Na pol poti crkne luc! "O, shit!" vzklikneva naenkrat. Zavlada panika. Kje je luc, kje je luc!!! Luc se naenkrat, sama od sebe spet prizge! Spogledava se in jaz neumno vprasam:"Aaaa si jo ti prizgal?" "Ne?" me s kanckom posmeha v oceh pogleda Luka. "Ja kaj se pa gres, sej ti si se tut usral!" mu zabrusim. Potem oba bruhneva v krohot.
Vstopiva v odvetnikovo pisarno. Tam naju ze caka agentka agencije z nepremicninami. Napetost popusca in dokoncno izgine, ko Luka preda denar trenutnemu lastniku hise.
Potem je le se obicajna procedura, kot ce kupujes napr. auto. Kupo-prodajna pogodba, overitev pri notarju in stetje denarja. Ko se je pocasi adrenalin pokuril ostanes nekako prazen. A to je to, al kaj? Nobene akcije, nobenega napada, bezanja...s srecnim koncem seveda, a vseeno...

No, a ko sva zapustila odvetnika in se znasla na ulici je prisel tisti obcutek, ki sva ga cakala. Euforija, dretje, histericni smeh....KUPILA SVA HISO! IMAVA LASTNO HISO!!! JUPI!!!!
Aisa le debelo gleda in modro molci. Mah, kaj pa ona ve!

p.s.
Tisockrat hvala vsem prijateljem za financno in moralno podporo!

4 comments:

Marta L. said...

Draga družina: iskrene čestitke!!! Človek kar ne more verjeti, kako po reglcih vse klapa! Poroka, otrok, hiša. Kot v romaantičnem filmu. No in ponosna sem, da sem lahko prispevala k tej pravljici - torej nakupu bajte: kako je že tista "opeka na opeko - hiša", no tista moja opeka naj ima zarisano - vgravirano gor "Ta cegu prispevala Gospa Zver!!"

:)) Aaaah, komaj čakam da se usedem pred svojo poletno hišo! :))

Marta L. said...

Aja, romantični film se imenuje True romance!

spe said...

jeeeeeej!!!!!!

may the force be with you!!!!!

skoro pa lena se pa sploh veselita pocitnic...spelo bosta pa vzela s sabo samo ce bo pridna.

bb said...

jst tud komi cakam da bo zrihtana in da se bomo bogato predvsem pa udobno druzili.