aisa dance

Moja draga hci aisa je shodila. Predvcerajsnim je naredila 4 samostojne korake, vceraj jih je naredila dvakrat toliko. Potem sem ves dan norela za njo s foticem, da bi to ovekovecila, a mi seveda ni uspelo. Preden je moj fotic zacel snemati, je ze dosegla svoj "kratkorocni" cilj. No sem pa zvecer ujela njen ples in navdusenje nad umetnostno drsalko. Posluh ima, o tem ni dvoma. Enjoy.

a je spet na cimpru?

Obozujem podstresja. Vsakic, ko smo se odpravili k stari mami in dedku v Belo krajino, sem imela pred sabo le sliko podstresja in nestrpno cakala, da mine ura in pol voznje. Nihce ni zahajal tja in vedno so se vsi jezili, ko so me zalotili zgoraj. Se danes mi ni jasno zakaj. Jaz pa sem lahko tam prebila ure in ure in pri tem neznansko uzivala. Predstavljajte si...podstresje takrat 70 let stare hise, v kateri je bila nekoc, ko je bila stara mama se dekle, tudi trgovina. Prava zakladnica. Sanjski svet.
Stara omara, v kateri je bil kup starih knjig in solskih zvezkov in oblek moje mame in njene sestre. Na stotine skatel in skatlic z raznorazno kramo, starimi lutkami, slikami, cevlji, zdravili, nakitom, kartolinami in mnogimi nedolocljivimi predmeti. Sanjsko. Vsakic znova sem odkrila nekaj novega in nikoli se nisem navelicala odpirati vedno istih skatel. Stvari, ki so se mi najprej zdele brez veze so me cez kako leto cisto prevzele.
Podstresje je bilo tudi moje pribezalisce v zalostnih trenukih, bilo je moj zaupnik in prijatelj. Dovolilo mi je, da sem bila vse...mala gospodicna v starih cevljih z visoko peto, resni gospod uradnik s klobukom in rjavo usnjeno aktovko, ki se je ni dalo zapreti, slikar z obrabljenimi copici, revolucionarni upornik s polomljenimi vilami, ucenjak z zaprasenimi knjigami v nemscini in latinscini, mama z medvedkom brez noge v rdeci leseni zibeljki, resiteljica sveta s svojimi namisljenimi prijatelji...in na koncu samo jaz...
Tam sem kasneje skrivaj kadila in sanjarila o tem, kako bom nekoc tu na podstresju zivela in k meni bodo prihajali moji skrivnostni prijatelji s katerimi bomo vse noci prebedeli v odkrivanju novih svetov...

Podstresja danes zal ni vec. Hisa je obnovljena in 'cimper' je spremenjen v bivalno mansardo. Moj pravljicni svet je izginil, a nikdar ne bom pozabila tistega vonja, ropotije in magicne svetlobe, ki jo je sonce posiljalo skozi razbite stresnike in razpoke v zidu.

Pred kakim tedenom, dvema smo pri prijateljih praznili podstresje in odkrili tri ogromne skatle igrac. Nekaj enkratnih primerkov smo obdrzali za bodoce rodove, ostale pa smo namenili novemu romskemu vrtcu pri Novem mestu. Oprane in ociscene zdaj cakajo, da jih odpeljem k novim lastnikom. Juhej!

na fotki: stara kartolina iz leta 1889, ena izmed mnogih malenkost s podstresja, ki mi jih je uspelo resiti

aisa 10m

Glej list
ves cist
kot davi pali sneg:
karkoli napisem nanj
zelja, resnic ali sanj,
poln bo marog in peg.

Oton Zupancic

P.S.

FROJD JE SE VEDNO NAPRODAJ!

kruh lenuh

Danes zjutraj sem spekla kruh. Tako dober je in skorja je tako hrustljava, da sploh ne morem verjeti, da sem ga spekla jaz. Kruh lenuh se mu rece zato, ker ga sploh ni treba mesiti. Samo zmesas vse sestavine in pocakas 12 ur in ga speces. Torej zvecer pripravis, zjutraj pa imas svez, topel, domaci kruhek. Mljac.
takole:

3 skodelice moke (poljubne velikosti, važna so samo razmerja) - dva dela bele in en črne (ali kakor zelite)

žlička soli

zelo zelo majhna žlička suhega kvasa (ščep)

zmešamo suho snov, dodamo eno in pol skodelico vode, na hitro zmešamo sam da se zlepi in pustimo vzhajati 12 ur v zaprti oz. pokriti posodi

lepljivo testo stresemo na pomokano desko, preložimo tako, da je okolinokol pomokano, spretno preložimo v vroč!! model s pokrovom (lahko je jena ali litoželeznik, sam da ma svoj pokrov) in pazimo, da se ne opečemo (jaz sem zelo opekla)

pečemo pri najvišji temperaturi (250) 25 min pokrito, potem odkrijemo in pečemo še 10 - 15 min

čas pečenja sveda prilagodimo količini kruha - moje skodelice so cca 2 dcl...

ko se boste lotili peke si prej oglejte se tole

p.s. tnx za recept Maja

Odločitev je vaša....

Nekaj casa nazaj sem prebrala tale clanek...in si premislila glede uporabe plasticnih vrec, papirja, zbiranja odpadkov....in se zamislila nad tem, kako slabo smo informirani glede vsega...in kaj je sploh res?
No preberite si tukile in povejte...no, kaj?

nostalgija

Na bolsjaku v Ljubljani sva ga nasla, v precej klavernem stanju. Za 20 E. Luka ga je restavriral in poglejte kako lep je zdaj. Le se notranji krog koles se pobarva na rdece. Tokrat ne bom zgubljala besed. Kar bi rada povedala sta ze tadva. Enjoy.

p.s. za osvezitev spomina: kak je bil prej

Pokorno javljam, da smo postali hisniki!

Zgodilo se na vcerajsni vecer, ob natanko 19:50. Pot k odvetniku, s tisoci in tisoci evri gotovine v zepu, je bila vec kot napeta. Strategija je bila takale:

Luka:"Draga, ti vzames mojo poslovno torbo, jaz vzamem otroka. Denar dava v otroski nahrbtnik, katerega nosim jaz. Ce naju kdo napade, bo prej vzel poslovno torbo kot otroski nahrbtnik." S cmokom v grlu se strinjam: "Ja...prou!". Jaz sem namrec tarca. Khm?! Ok, naj bo, saj ce me zabodejo z nozom ni panike. Luka je dober in odgovoren tata. Mu zaupam.
Se odpraviva. Pot do Reke poteka gladko. Nihce nama ne sledi. Vsi vozijo mirno. Midva sva bolj ali manj tiho, a ozracje je nabito z mesanico vzhicenja in napetosti. Ja hise ne kupujes vsak dan, a ne! Aisa ves cas voznje spi.
Parkirava. Izstopim iz avta. Dezuje. Na parkiriscu stoji en tip in naju gleda. "Oh, shit!". Tip je sumljiv. Luka ga sploh ni opazil. Briga njega. On nima torbe. Ok, pogoltnem slino in grem. Mimo tipa. Tip mirno kadi in me gleda. Se vedno rahlo dezuje. Jaz se pretverjam, da ga sploh nisem videla. Aisa in Luka se ukvajata z deznikom. Nic! Tip ni niti trznil. Ok, verjetno je bil slucajno tam... Ja kaj je, nic ne delam panike. Pa se vi lezerno sprehajajte po temnem parkiriscu s 70.000 E v zepu. No res je, da jih nimam v zepu jaz, ampak hej, jaz sem tarca, se spomnite! Ok, na sreco je odvetnikova pisarna cisto blizu parkirisca. Zdaj sva pred stavbo. Stara hisa, take kot so v stari Ljubljani. Vstopiva v preddverje in se odpraviva po stopnicah. Na pol poti crkne luc! "O, shit!" vzklikneva naenkrat. Zavlada panika. Kje je luc, kje je luc!!! Luc se naenkrat, sama od sebe spet prizge! Spogledava se in jaz neumno vprasam:"Aaaa si jo ti prizgal?" "Ne?" me s kanckom posmeha v oceh pogleda Luka. "Ja kaj se pa gres, sej ti si se tut usral!" mu zabrusim. Potem oba bruhneva v krohot.
Vstopiva v odvetnikovo pisarno. Tam naju ze caka agentka agencije z nepremicninami. Napetost popusca in dokoncno izgine, ko Luka preda denar trenutnemu lastniku hise.
Potem je le se obicajna procedura, kot ce kupujes napr. auto. Kupo-prodajna pogodba, overitev pri notarju in stetje denarja. Ko se je pocasi adrenalin pokuril ostanes nekako prazen. A to je to, al kaj? Nobene akcije, nobenega napada, bezanja...s srecnim koncem seveda, a vseeno...

No, a ko sva zapustila odvetnika in se znasla na ulici je prisel tisti obcutek, ki sva ga cakala. Euforija, dretje, histericni smeh....KUPILA SVA HISO! IMAVA LASTNO HISO!!! JUPI!!!!
Aisa le debelo gleda in modro molci. Mah, kaj pa ona ve!

p.s.
Tisockrat hvala vsem prijateljem za financno in moralno podporo!

Ezra (Ezo, Ezic, Edi, Lajka, Elzic, g.Kitajc...)

Na danasnji dan 2.2.02 sva ga nasla. V Istri, blizu Motovuna. Cisto prezeblega in lacnega. In sva ga vzela. S seboj. Najprej k veterinarju, potem domov. Dobil je svojo posteljo in toplo vecerjo. Naslednji dan se je naucil hoditi po stopnicah, igrati z zogo in prepoznati se v steklenih vratih Ljubljanske banke. Izgubil se je v gneci na Copovi in polulal od strahu, ko so k njemu pritekli kar stirje kolegi ob enem. Stekel je za vsako gospo, ki je v rokah nosila vrecko. Bil je rumen, a svojih rumenih kolegov ni prenesel. Prehuda konkurenca. Imel je ljubico Lolo s katero sta skupaj pobegnila. Za ves dan. Zvecer smo ju nasli, kako sedita pred neko trgovino. In prosjacita. Potem si je v gozdu razrezal taco, loveč srno. Na pikniku je bil pozresen. Pogoltnil je svinjski kotlet in si razparal zelodcek. Ko je iz smeti ukradel ribjo kost se mu je zataknila v grlu. Nastala je gnojna bula. Vse se je dobro izslo. Vedno.
Obozeval je dolge brezciljne sprehode, piskote in smetano v sosednjem kaficu. Najraje pa je naskakoval kolena. Raznorazna.

Potem se je, iz se vedno nam neznanega razloga, odlocil oditi. Kar naenkrat. Nepricakovano. Bilo je tezko. Hudo. A je ostal lep spomin in nekaksen mir, saj sva mu ponudila spodobno zivljenje.

Bil je najlepsi dalec naokoli. Lomilec src. Bil je poseben. Nas Ezra.
Pogresamo te.